Knjigi na pot – čas je za pet simbolnih poklonov!
Globlja poanta stare modrosti, da je treba v življenju posaditi drevo, imeti otroka in napisati knjigo, se skriva v dediščini za naše zanamce. Seveda pa lahko imajo vsaj od napisane knjige koristi vsi in to že danes …
Poklon Havancu
(Oporoko je treba napisati, dokler smo zdravi)
Ko bom obiskal Kubo, bom v Havani poiskal grob Joseja Juliana Martija Pereza, ki so ga pokopali pred 125 leti. “Plant a tree, have a child and write a book”, je najbolj znameniti rek tega njihovega pesnika in narodnega heroja. O tem, da je dobršen del človekovega poslanstva izpolnjen, ko “posadi drevo, ima otroka in napiše knjigo”, seveda ni govoril prvi v zgodovini človeštva, je pa idejo luštno zapakiral v eno samo kratko poved. Seveda ne gre za tri največje možne ali najpomembnejše dosežke posameznika, gre preprosto za vprašanje posameznikove dediščine. Moje, v tem primeru.
In kako mi je šlo to troje od rok?
Poklon naravi
(Vsak od nas velikokrat poseda v senci dreves, ki jih je posadil nekdo drug)
Prvo drevo, ki sem ga posadil, je bila metasekvoja, ki nam jo je ob nakupu parcele v Slovenskih goricah pripeljal in podaril moj brat z družino. Z ženo sva jo posadila deset metrov od hiše, ne vedoč, da zraste do 35 metrov visoko in da je listopadli iglavec, kar pomeni, da bi me začela njena lokacija motiti in skrbeti najkasneje takrat, ki bi drevo zrastlo do višine slemena naše hiše. Prav dolgo me nesrečno izbrana lokacija v bistvu ni skrbela, saj je sadiko že prvo pomlad do golega oluščil srnjak, ko si je na njem veselo čistil mah iz mladega rogovja. V naslednjih letih sva potem z ženo zasadila sadovnjak, kasneje pa ob dovozni cesti še hrastov drevored. Tako sem prvo kljukico iz Jose Martijevega seznama uspešno in celo večkrat odkljukal.
Nato je prišel čas za večja dejanja.
Poklon družini
(Vsakdo je rojen za to, da piše in živi svojo zgodbo)
Dobro leto pa tistem, ko je od perspektivne sadike naše metasekvoje ostala le olupljena palica, se nama je rodila Živa, dve leti kasneje še Gašper. Postali smo družina v biblijskem smislu in po družbenih merilih tudi, pravzaprav nekakšna socialno zaokrožena celota v vseh pogledih. Oziroma če izhajam iz sebe: iz fanta v moškega, nato v moža in zatem še v očeta. Dlje ne gre. Takrat si je moja žena želela še kakšnega potomca in še večjo družino, meni, ki sem izhajal iz tega, da imava tako ona kot jaz po enega brata in nama nikoli nič ni manjkalo, pa sta bila dva dovolj. Zdaj, ko se počasi bližam petdesetim, mi je žal, da nisem poslušal žene. Zdaj bi namreč tudi sam imel še kakšnega otroka. V bistvu vsaj še enega … Ne zato, ker bi me bilo strah, da bom na stara leta osamljen, enostavno mi je toplo pri srcu, ko je hiša polna. Ta voz je seveda zdaj že odpeljal. Sva pa z ženo vrnila bogu vsak po eno dušo, kot bi rekla moja babica. Kakorkoli že, imamo dva otroka in oba sta zlata. Biti s tem nezadovoljen, bi bilo neumno in nehvaležno.
Poklon soljudem
(Pisanje sleherne knjige naj bi imelo za vodilo enega od teh ciljev: modrost, sočutje, radost ali korist)
Ne spomnim se, da bi kdaj imel prav posebno željo po pisanju knjige. Morda je razlog ta, da še več pisanja in pisnega komuniciranja v minulih dvajsetih letih – milo rečeno – skorajda nisem pogrešal. Kot novinar, urednik in odgovorni urednik sem namreč v tem času uredil več kot 840 revij in prilog in napisal več kot 1700 člankov. In še vedno jih pišem, ustvarjam vsebine za namensko in poslovno rabo, še vedno tudi urejam in izdajam posebne edicije, čeprav nisem več redno zaposlen Večerovec. To enostavno znam, to rad počnem in sem v tem (tako pravijo) tudi precej uspešen. A čeprav mi torej pisanja v vseh teh letih, ko sem spoznaval področje rabe zgodb tudi v poslovne namene, ni manjkalo, sem ugotovil, da na področju poslovnega zgodbarjenja oziroma »business storytellinga« še nimamo prav nobene knjige slovenskega avtorja. In da imam o tem vsekakor veliko za povedat in lahko tudi marsikomu pomagam. Tako sem zdaj, ko je luč stvarjenja ugledala moja knjiga, spontano odkljukal še zadnjo točko na moji “Life To Do” listi.
In poklon vam
(Blagor tistemu, ki med vrsticami iz preteklosti bere o prihodnosti)
Veliki misleci v človeški zgodovini s havanskim protagonistom – avtorjem v uvodu zapisanega izreka – na čelu, niso naključno izbrali teh treh dejanj kot nekakšen osebnostno izpolnjujoč cilj našega bivanja. Vsi trije: drevo, otrok in knjiga, so namreč povezani z našo dediščino. Vsi trije puščajo trajnejšo sled in korist od našega bivanja zanamcem za čas, ko nas ne bo več na tem svetu. In če na to pogledam tako, potem bom neko sled očitno res zapustil. Če bodo nasveti iz moje knjige za povrh mnogim še koristili pri poslovanju (dejansko vsi uporabljamo zgodbe vsak dan celo svoje življenje, le da jih večina ne zna uporabljati načrtno), potem bo moje zadovoljstvo ob tretji kljukici še večje.
Naj vam bo knjiga v korist in veselje!
Dušan Waldhütter, zgodbar, predavatelj, novinar, urednik in glasbenik